V skoraj vsakem gospodinjstvu se vsak dan nabere precej embalaže. Plastenka od vode, lonček od jogurta, pločevinka pijače, vrečka od kruha. Večina teh stvari ima skupno pot in ta vodi do rumenega zabojnika. Kljub temu pa je prav ta zabojnik pogosto vir zmede. Veliko ljudi še vedno misli, da je namenjen zgolj plastiki, drugi pa vanj odložijo skoraj vse, kar je videti embalažno. Rumeni zabojnik je v resnici namenjen embalaži iz različnih materialov. Vanj sodijo plastična, kovinska in sestavljena embalaža. Prav zaradi tega ima pomembno vlogo v krožnem gospodarstvu, saj omogoča, da se številni materiali po uporabi ponovno predelajo in vrnejo v proizvodnjo.
Kaj torej sodi v rumeni zabojnik?
V rumeni zabojnik sodijo plastenke pijač, plastenke detergentov in čistil, embalaža šamponov in gelov za prhanje, plastični lončki od jogurtov ali namazov ter različne plastične vrečke in folije. Tja spadajo tudi pločevinke pijač, konzerve, aluminijasta folija ter kovinski pokrovčki. Poleg tega v rumeni zabojnik sodi tudi tako imenovana sestavljena embalaža, na primer kartonska embalaža za mleko ali sokove. Gre za materiale, ki so sestavljeni iz več plasti, vendar jih je mogoče v postopkih predelave ločiti in ponovno uporabiti. Pomembno pravilo je preprosto. V rumeni zabojnik spada embalaža, ne pa izdelki iz plastike.
Najpogostejše napake pri ločevanju
Ena najpogostejših napak je odlaganje predmetov, ki niso embalaža. Plastične igrače, kuhinjski pripomočki, zobne ščetke ali vedra sicer vsebujejo plastiko, vendar ne sodijo v rumeni zabojnik. Ti predmeti spadajo med mešane odpadke ali v zbirne centre.
Prav tako v rumeni zabojnik ne sodijo elektronske naprave, baterije, steklena embalaža ali papirnata embalaža. Vsak od teh materialov ima svoj zabojnik in svojo pot predelave.
Embalaže tudi ni treba popolnoma prati. Dovolj je, da jo izpraznite. Tako sistem lažje poskrbi za nadaljnjo obdelavo, brez nepotrebne porabe vode doma.
Zakaj je rumeni zabojnik tako pomemben?
Ko komunalno vozilo izprazni rumeni zabojnik, embalaža ne konča na odlagališču. Najprej potuje v sortirne centre, kjer različne materiale dodatno ločijo. Plastiko razvrstijo glede na vrsto materiala, kovine izločijo z magneti, sestavljeno embalažo pa predelajo v posebnih postopkih. Iz teh materialov nato nastajajo nove surovine. Iz plastenk lahko nastanejo nova embalaža ali tekstilna vlakna, iz kovin nove pločevinke, iz drugih materialov pa različni izdelki, ki znova vstopijo v vsakdanje življenje.
Najpogostejše napake
- prepričanje, da mora biti embalaža popolnoma čista. V resnici zadostuje, da jo izpraznimo. Ni je treba prati z detergentom ali po nepotrebnem porabljati vode.
- odlaganje predmetov, ki niso embalaža. Plastične igrače, kuhinjski pripomočki ali drugi izdelki iz plastike ne sodijo v rumeni zabojnik.
- odlaganje prevelikih kosov plastike ali embalaže z ostanki nevarnih snovi, ki lahko povzročajo težave pri nadaljnjem sortiranju.
Rumeni zabojnik je sicer ena najlažjih priložnosti, da vsak dan naredimo nekaj dobrega za okolje. Skoraj vsako gospodinjstvo ustvari precej embalaže, zato ima pravilno ločevanje tukaj velik vpliv. Prazna plastenka ali pločevinka tako ni le odpadek, temveč material, ki lahko dobi novo življenje.
