Kaj je bioplastika in kako jo pridobivamo?

Večina živega sveta temelji na polimerih. Najdemo jih tako v živalih (ogljikovodiki, proteini, maščobe), rastlinah (celuloza, škrobi) kot tudi v nižjih organizmih. Za naravno pa velja, da kar ustvari, lahko tudi razgradi. Vsi naravni polimeri predstavljajo uskladiščeno energijo in snov, ki se ob razgradnji sprosti. Splošno prisotni razgrajevalci naravnih organskih snovi so mikroorganizmi (bakterije, glive, alge …). Polimere lahko razgradijo do osnovnih gradnikov.

Definicija, ki je največ v uporabi, označuje bioplastiko kot biorazgradljivo plastiko in/ali plastiko iz obnovljivih virov. Ta definicija je v uporabi v industriji in pove, da ni nujno, da je bioplastika tudi biorazgradljiva. Po tej definiciji med bioplastiko prištevamo tudi plastiko, ki ni biorazgradljiva, je pa narejena iz obnovljivega vira.

Glede na vir delimo bioplastiko na:

1. bioplastiko iz obnovljivih virov,

2. bioplastiko iz fosilnih virov in

3. bioplastiko iz mešanice obnovljivih in fosilnih virov.

V zasledovanju ciljev trajnostnega razvoja in manjšanja vplivov na okolje biorazgradljiva plastika iz obnovljivega vira razumljivo predstavlja najboljšo možnost, storiti pa moramo vse, kar je v naši moči, da kar najbolj optimiziramo rabo nebiorazgradljive plastike iz neobnovljivih virov.

Na biorazgradljivost prav tako ne vpliva, kakšna je proizvodna pot plastike. Postopki so lahko sintezni (kemijski) ali biotehnološki (pod vplivom encimov ali mikroorganizmov), najbolj pogosti pa so:

  • priprava plastike na osnovi naravnega polimera, ki je mehansko ali kemijsko obdelan (npr. plastika na osnovi destrukturiranega škroba);
  • kemijska sinteza polimera na osnovi monomera, ki ga pridobimo z biotehnološko pretvorbo obnovljivega vira (npr. uporaba mlečne kisline iz fermentacije sladkorjev za proizvodnjo polimlečne kisline (polylactide, PLA)). V tem primeru je polimer narejen kemijsko na osnovi obnovljivega vira;
  • polimer, ki nastane v biotehnološkem postopku na osnovi obnovljivega vira (primer: fermentacija sladkorjev pri kateri naravni mikroorganizmi sintetizirajo termoplastične alifatske poliestre npr. polihidroksibutirat);
  • kemijska sinteza polimera na osnovi gradnikov pridobljenih po (petro)kemijskem postopku iz neobnovljivih virov.

Zgodovina plastike iz obnovljivih virov je precej daljša od zgodovine plastike iz fosilnih virov. Prvi umetni termoplast – celuloid, je bil odkrit v drugi polovici 19. stoletja. Od takrat je bilo odkritih veliko spojin iz obnovljivih virov, vendar pa so mnoga odkritja ostala komercialno neraziskana. Glavni razlog za to je vedno bila predvsem zelo nizke cene sintetičnih polimerov, pridobljenih s pomočjo petrokemične industrije. Ponovni preporod bioplastike se dogaja v zadnjih desetletjih. Razvitih je bilo mnogo polimerov na osnovi obnovljivih virov, počasi pa se razvija tudi proizvodnja bio-polietilena (iz etilena) in epoksi smol iz obnovljivih virov (iz epiklorohidrina). V idealnih primerih je plastika pridobljena 100 % iz obnovljivih virov, kot je na primer bio-polietilen, kjer je petrokemična plastika zamenjana s kemično identično plastiko iz obnovljivih virov. Drugi primeri plastike iz obnovljivih virov so plastika iz celuloze, polilaktidi, plastika na osnovi škroba in plastika iz soje. Pozornost zaslužijo tudi polimeri, sintetizirani s pomočjo mikroorganizmov – polihidroksialkanoati (PHA).

Glavne prednosti plastike iz obnovljivih virov so:

  • Zmanjšuje porabo fosilnih virov in ogljični odtis – manjše emisije CO2.
  • Biorazgradljiva plastika, še dodatno zmanjša količina odpadkov, ki jih je potrebno odložiti na odlagališčih ali sežgati v sežigalnicah, s čimer se še dodatno zmanjša breme na okolje.
  • Je stroškovno konkurenčna in ima enak spekter lastnosti in uporabnost kot plastika, pridobljena iz fosilnih virov.

S spleta


Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.