Zakaj je plastika problematičen material?

Ključna sestavina plastičnih materialov (plastike) so umetni polimeri, ki jih označujejo visoke molske mase. Zaradi enostavne predelave in številnih možnosti za izdelavo stroškovno učinkovitih proizvodov, ki višajo življenjski standard, so polimerni materiali uspešno zastopani na svetovnem tržišču. Dnevno se srečujemo z velikim številom različnih plastičnih materialov in proizvodov, narejenih iz njih, saj polimerni materiali zaradi njihove raznolikosti pokrivajo neverjetno širok spekter aplikacij. Kljub veliki porabi pa se malo razmišljalo o posledicah uporabe vseh plastičnih produktov, še posebno ob koncu njihove življenjske dobe, ko postanejo odpadek.

Vir skoraj vse plastike je danes petrokemijska industrija, ki jo sintetizira iz surovin, pridobljenih iz fosilnih virov. Z izkoriščanjem fosilnih virov je povezano globalno segrevanje, hkrati pa izrabljamo dragocen neobnovljiv vir surovin.

POLIMERI

Polimeri (grško: poly-mnogo, meros-delec) so spojine z visokimi molskimi masami, zgrajene iz medsebojno povezanih, ponavljajočih se osnovnih gradnikov, tako imenovani monomeri. Polimeri seveda niso samo del umetnih mas, saj je recimo glukoza, sestavina lesa in škrob, energijska rezerva rastlin, oba monomera enota.

PLASTIKA

Plastika je material, pripravljen za uporabo. Poglavitna sestavina plastike so polimeri, ki so jim dodana polnila (anorganska ali organska), ter dodatki – npr. pigmenti, mazila, zaviralci oksidacije itd. Obstaja mnogo različnih vrst plastičnih materialov. Razlikujejo se na temelju polimerov, ki jih vsebujejo. Eden najbolj poznanih je na primer PET (polietilen tereftalat) – plastika, iz katere so narejene skoraj vse plastenke za vodo in druge pijače. Druga pogosta oblika je polipropilen (PP), iz katerega so izdelani avtomobilski deli, ohišja gospodinjskih aparatov, cevi za toplo vodo …

Plastika, kot produkt, nam seveda dviguje kakovost življenja in rešuje marsikateri vsakodnevni problem. Sama pa postane problem, ko jo odvržemo v naravo, kjer predstavlja trajni tujek, saj se sestoji iz umetno sintetiziranih polimerov, ki se v naravi sami po sebi ne pojavljajo. Kot taka lahko predstavlja vir sproščanja organskih strupov v okolje in vstopanje teh v prehranjevalno verigo. Neizpodbitno je, da v naše okolje vstopa ogromna količina materialov in snovi, ki jih v osnovi tam nikdar ni bilo in nanje narava skozi evolucijo ni bila prilagojena. Najboljši dokaz zato je v Tihem oceanu plavajoča gmota plastičnih odpadkov, ki pokriva površino, enako dvakratni velikosti kontinentalnih delov ZDA (Great Pacific garbage patch). Okoljski program Združenih narodov je leta 2006 ocenil, da vsaka kvadratna milja oceana vsebuje 46.000 enot plavajoče plastike. Ker plastika v naravi razpada počasi, predvsem zaradi vplivov neživih dejavnikov, se tam bolj kot ne samo kopiči. Materiali in snovi, ki jih v osnovi tam nikdar ni bilo, kazijo videz pokrajine, tam živeči organizmi pa jih lahko po pomoti zaužijejo, se vanje zapletejo, ali se zadušijo.

REŠITEV?

Recikliranje in sežig sicer predstavljata alternativo odlaganju zavrženih plastičnih produktov, imata pa tudi ti dve možnosti tudi svoje slabosti.

Z recikliranjem plastike se slabša kvaliteta le-te, prav tako so stroški zbiranja visoki. Recikliranje seveda izboljšuje izrabo materiala, vendar ne more teči v nedogled, kar pomeni, da se moramo prej ali slej soočiti z odpadkom, ki potrebuje »končno« ravnanje.

Sežigalnice so smiselna energijska izraba materiala, še posebno, če smo pred tem izkoristili druge možnosti. Pojavlja pa se problem, da zaradi slabe tehnološke zasnove ali napačnega upravljanja, kot je zgorevanje pri prenizkih temperaturah, okolje še dodatno obremenijo z izpusti strupenih snovi.

Realno rešitev za te probleme na dolgi rok so po mnenju stroke biorazgradljivi polimeri, ki bi lahko v prihodnosti bili ključna alternativa pri soočanju človeštva s tem globalnim izzivom.

S spleta


Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.