»Lažni« paradižnik letos stane skoraj toliko, kot pravi. Razliko pa pogosto opazimo šele doma, ko ga prerežemo. Trda sredica, bele žilice in okus, kot bi ga sredi januarja vzeli iz zamrzovalnika. Izkušena gospodinja s tržnice je razkrila trik, ki traja le pet sekund. Ni treba dolgo vohati, stiskati ali razpravljati o sortah. Dovolj je en sam gib z roko in takoj veste, ali boste domov odnesli pravi, sočni paradižnik ali drago razočaranje.
Trik, ki v petih sekundah razkrije vse
Vzemite paradižnik v roko in ga »stehtajte«. Pravi, na soncu dozorel plod je vedno težji, kot je videti na prvi pogled. Tisti iz rastlinjakov, obrani še zeleni in nato »dodelani« s plini med prevozom, so lahki in votli, kot bi v roki držali plastično žogico. Razliko boste začutili takoj, brez tehtnice. Drugi del trika je vonj peclja – ne samega ploda, ampak zelenega vrha. Pravi paradižnik tam diši intenzivno, po listih, po vrtu, po nečem, kar je bilo še včeraj v zemlji. Če pecelj nima nobenega vonja, ga najverjetneje nima niti plod. In tu se zgodba konča.
Zakaj je »lažni« paradižnik preplavil tržnice?
Glavna težava je pot. Paradižnik, ki prihaja od daleč, pogosto oberejo, ko je še trd kot kamen, nato pa »dozori« med prevozom. Zunaj pordeči, znotraj pa ostane trd, mokast in brez kapljice pravega soka. Za trgovce je to ugodno, saj tak plod ne poči in se do konca dneva ne pokvari. Kupec pa izgubi: plača ceno domačega paradižnika, dobi pa industrijski izdelek brez pravega okusa. Največja težava ni niti uvoz, temveč to, da se na tržnici danes skoraj vse prodaja pod istim imenom, zato se mora človek zanesti predvsem na svoje oči in roke.
Kako po videzu ločiti pravega od »plastike«
Poglejte spodnji del ploda, nasproti peclja. Pravi paradižnik ima tanko, komaj vidno zvezdico in skoraj prosojno kožico. Slabši ima debelo, belo, včasih tudi razpokano območje. To je znak, da je bil plod obran nezrel in da v notranjosti ni pravega mesa, temveč vlaknasta sredica.
Tudi barva pove veliko. Pravi paradižnik ni enakomerno rdeč. Pri peclju ima lahko temnejše dele in rahlo oranžne odtenke. Tisti, ki je povsem enako rdeč z vseh strani, je pogosto dozorel v temi, ne na soncu. Narava ne dela tako natančno.
Najbolje je, da prodajalca vprašate, od kod je paradižnik, in ga prosite, ali lahko en plod pred nakupom prereže. Pravi prodajalec bo na to pristal. Tisti, ki se temu upira, ima za to verjetno razlog. Domač paradižnik je znotraj sočen, s temnejšimi semeni v prozornem soku. In zapomnite, popoldne na stojnicah pogosto ostanejo plodovi, ki jih drugi niso želeli. Tisti, ki vedo, kaj kupujejo, pridejo pred deveto uro, ko je izbira še polna. Takrat se najlažje vidi razlika med paradižnikom z vrta in tistim, ki je prišel od daleč. Če junija vidite paradižnik po približno evro za kilogram, to ni sreča, ampak opozorilo. Domač paradižnik iz rastlinjaka težko stane manj kot približno 1,70 evra za kilogram, saj že sama pridelava veliko stane. Prenizka cena je zato razlog za previdnost, ne za veselje.
Kaj storiti, če ste vseeno kupili slab paradižnik?
Ne zavrzite ga. Narežite ga na četrtine, posolite in pustite pol ure na krožniku. Sol bo izvlekla vodo in vsaj nekoliko izboljšala okus. Tak paradižnik ni več najboljši za svežo solato, je pa uporaben za omako, juho ali peko v pečici z malo česna in origana. Največja napaka je, da ga postavite v hladilnik. Mraz bo uničil še tisto malo arome, ki je ostala v njem. Pravi paradižnik mora vedno stati na sobni temperaturi, najbolje na krožniku, obrnjen s pecljem navzdol. Tako zdrži dlje in ohrani aromo. Kakšen pa je vaš trik za prepoznavanje pravega, domačega paradižnika?
Urednik portala MojPrihranek
