Občutek, da nam nenehno zmanjkuje časa, je postal skoraj nekaj vsakdanjega. Dnevi so polni, urniki zasedeni, ob koncu tedna pa imamo pogosto vtis, da smo ves čas nekam hiteli, a kljub temu nismo naredili vsega, kar smo si želeli. Težava ni v tem, da bi imeli premalo časa. Pogosteje je težava v tem, da svojega časa ne varujemo dovolj zavestno.
1Čas največkrat izgubljamo brez odločitve
Večina izgubljenega časa ne izgine pri velikih odločitvah, temveč pri drobnih prekinitvah, ki se zdijo povsem nepomembne. Sporočilo, na katerega odgovorimo takoj. Opravilo, ki ga sprejmemo, ker se nam zdi lažje reči »da« kot pojasniti, zakaj ta trenutek ne gre. Tako čas odteka počasi, skoraj neopazno, dokler se ne vprašamo, kam je pravzaprav šel.
2Zakaj ne znamo varovati svojega časa
Z denarjem se sčasoma naučimo ravnati. O času pa pogosto govorimo, kot da je neskončen vir, ki se bo že nekako našel. Nihče nas ne nauči, kako postaviti mejo, kako reči ne brez slabe vesti ali kako si dovoliti, da kakšna stvar preprosto počaka.
Varovanje časa ni prirojena lastnost. Je veščina. In podobno kot pri denarju se tudi tu začne s tem, da se ustavimo in si iskreno pogledamo, kam naš čas v resnici odteka.
3Varovati čas pomeni postavljati meje
Varovanje časa se začne tam, kjer si dovolimo postaviti mejo. Do drugih in do sebe. Vsak »da« hkrati pomeni tudi »ne« nečemu drugemu, zato je vredno razmisliti, ali je določena stvar res vredna naše pozornosti in energije.
Postavljanje meja pri času ne pomeni togosti ali neprilagodljivosti. Pomeni odločitev, da ne zapolnimo vsake praznine in da ne reagiramo na vse takoj. Čas je namreč edini vir, ki se ne obnavlja.
4Primer iz vsakodnevnega tempa
Proti večeru se usedete za računalnik z jasnim namenom, da boste uredili eno konkretno stvar. Vmes zazvoni telefon, odgovorite na sporočilo, mimogrede preverite še obvestilo o akciji pri najljubšem prodajalcu in nenadoma ugotovite, da je minila ura, naloga pa še vedno čaka na pol narejena.
Naslednjič se odločite drugače. Telefon pustite v drugi sobi in ga pogledate šele po koncu opravila. Rezultat je presenetljivo preprost. Opravilo je končano v dvajsetih minutah, brez občutka razpršenosti in brez slabe volje.
Čas ni nekaj, kar bi morali zapolniti do zadnje minute. Je nekaj, kar je vredno varovati. Ko ga začnemo jemati bolj resno, življenje postane mirnejše, bolj zbrano in predvsem bolj naše.
