Eden od kazalnikov, s katerimi lahko spremljamo, kako uspešno ravnamo s svojim denarjem, je stopnja varčevanja, torej delež razpoložljivega dohodka, ki ga ne porabimo, temveč ga prihranimo. Stopnjo varčevanja lahko izračunamo za posameznika, gospodinjstvo ali celotno gospodarstvo. Po podatkih za prvo polovico leta 2025 je povprečna stopnja varčevanja zasebnih gospodinjstev v Nemčiji znašala 10,3 odstotka, poroča Fenix.
Med pandemijo leta 2020 se je povzpela na rekordnih 16,4 odstotka, kar je bila najvišja raven po združitvi Nemčije. Takšno povečanje v kriznih obdobjih ni neobičajno, saj ljudje zaradi negotovosti pogosteje namenjajo denar za prihodnje potrebe.
Izračunajte stopnjo varčevanja
Stopnjo varčevanja izračunamo tako, da privarčevani znesek delimo z razpoložljivim neto dohodkom, dobljeni rezultat pa pomnožimo s 100. Če nekdo na primer mesečno prejema 2.000 evrov neto plače in mu uspe prihraniti 300 evrov, njegova stopnja varčevanja znaša 15 odstotkov. To pomeni, da vsak mesec prihrani 15 odstotkov svojih prihodkov, preostanek pa porabi za življenjske potrebe in druge izdatke.
Eden prvih finančnih ciljev bi moral biti oblikovanje rezerve za nepredvidene okoliščine, kot so okvara avtomobila, nepričakovani gospodinjski stroški ali izguba zaposlitve. Kot okvirno priporočilo se pogosto omenja znesek v višini treh mesečnih neto plač, čeprav je potrebna rezerva odvisna od posameznikovih okoliščin, stabilnosti prihodkov in rednih stroškov. Če nekdo mesečno zasluži 2.000 evrov in želi v enem letu prihraniti 6.000 evrov, bi moral vsak mesec dati na stran 500 evrov. Njegova stopnja varčevanja bi tako znašala 25 odstotkov. Ko si ustvari zadostno rezervo za nujne primere, lahko začne načrtovati dolgoročno varčevanje za upokojitev, nakup nepremičnine ali druge večje cilje.
Pomembno je razmisliti tudi o tem, kje hranimo prihranjeni denar
Gotovina in denar na računih, s katerih lahko vsakodnevno plačujemo, sta praktična za kritje nepredvidenih stroškov. Vendar lahko njuna kupna moč sčasoma upada, če denar ne prinaša obresti ali če so te nižje od stopnje inflacije. Zato nekateri varčevalci del denarja, namenjenega dolgoročnim ciljem, vlagajo v finančne instrumente, na primer borzno trgovane sklade, znane kot ETF-ji. Ti lahko sledijo določenemu borznemu indeksu in omogočajo vlaganje v veliko število vrednostnih papirjev. Kljub temu lahko njihova vrednost raste ali pada, zato niso nadomestilo za finančno rezervo, ki mora biti na voljo v vsakem trenutku. Pred vlaganjem je pomembno upoštevati tveganja, stroške in predvideno obdobje naložbe.
Kolikšen del plače bi morali prihraniti? Kot začetni cilj se pogosto omenja vsaj 10 odstotkov mesečnih prihodkov, vendar to ni splošno pravilo. Možnosti varčevanja so odvisne od višine prihodkov, stanovanjskih stroškov, števila članov gospodinjstva in drugih finančnih obveznosti. Za nekoga je lahko že pet odstotkov dober začetek, medtem ko si lahko posameznik z višjimi prihodki privošči precej večje mesečne prihranke. Pomemben je tudi cilj, zaradi katerega varčujemo. Če nekdo mesečno zasluži 1.000 evrov neto in vsak mesec prihrani 100 evrov za potovanje, vredno 2.000 evrov, bo potrebni znesek zbral v 20 mesecih. Če pa mesečno zasluži 2.000 evrov in prihrani 200 evrov, bo isti cilj dosegel v desetih mesecih.
Urednik portala MojPrihranek