
Če bi naši radiatorji znali govoriti, bi nas pozimi verjetno najprej vprašali, zakaj jih silimo ogrevati ulico. Okno na kip, ogrevanje vključeno, zunaj nekaj stopinj nad ničlo. Prizor, ki ga poznamo iz številnih slovenskih domov. In čeprav smo prepričani, da s tem skrbimo za svež zrak, lahko dosežemo ravno nasprotno od želenega: izgubljamo toploto in ustvarjamo razmere za nastanek plesni.
Okna na kip so nekakšen slovenski gospodinjski kompromis. Na stežaj jih ne odpremo, ker je zunaj mraz, povsem zaprtih pa tudi nočemo imeti, ker je treba prezračiti. Tako jih pustimo malo odprta. Za deset minut, pol ure, včasih kar za ves dopoldan.
Toda medtem ko imamo občutek, da smo našli idealno rešitev, se dogaja nekaj precej manj prijetnega. Hladen zrak postopoma ohlaja okenske okvirje, špalete in okoliške stene, radiator pa vztrajno nadomešča izgubljeno toploto. Če se na ohlajenih površinah začne nabirati vlaga, lahko sčasoma nastanejo tudi pogoji za razvoj plesni.
In prav tu je največja ironija: okno smo odprli, da bi se znebili vlage, z napačnim načinom prezračevanja pa lahko tveganje za plesen še povečamo.

Kako lahko prezračevanje pomaga plesni?
Plesen potrebuje vlago. Ta pa ne nastaja samo zaradi zamakanja ali slabe izolacije. Ustvarjamo jo tudi sami, ko kuhamo, se prhamo, sušimo perilo ali preprosto dihamo.
Topel zrak lahko vsebuje več vodne pare kot hladen. Ko pride v stik z dovolj hladno površino, pa se lahko del vlage izloči v obliki drobnih kapljic. Zato se pozimi rosijo stekla, v hladnih kotih pa se lahko sčasoma pojavijo temni madeži.
Dolgotrajno odprto okno na kip lahko dodatno ohlaja površine okoli okna. Če se tam nabira vlaga, smo plesni pripravili precej ugodne pogoje. Seveda to ne pomeni, da bo vsako priprto okno povzročilo plesen. Pomeni pa, da lahko z napačnim načinom prezračevanja povečamo tveganje.
In tu nastopi zanimiv obrat. Pozimi je pogosto bolje okno odpreti povsem, čeprav se nam zdi to največje zapravljanje toplote.
Pet minut na stežaj ali pol ure na kip?
Pri kratkem, intenzivnem prezračevanju želimo čim hitreje zamenjati notranji zrak, ne pa ohladiti celotnega stanovanja. Zato odpremo okna na stežaj, po možnosti na nasprotnih straneh stanovanja, da ustvarimo prepih.

Po priporočilih slovenskega Nacionalnega inštituta za javno zdravje je prostore smiselno večkrat dnevno prezračiti za pet do deset minut, zlasti med kuhanjem in po njem ter po prhanju. Dejanski čas prilagodimo vremenu in temu, kako hitro se zrak zamenja.
V nekaj minutah se prostor sicer ohladi, vendar stene in pohištvo praviloma ohranijo več toplote kot pri dolgotrajnem zračenju. Ko okna zapremo, se zrak zato hitreje ponovno ogreje.
Če imamo radiator pod oknom, med prezračevanjem po potrebi zmanjšamo njegovo delovanje. Nima namreč posebnega smisla, da ogrevamo zrak, ki ga ravno pošiljamo na prosto.
Vaša okna vam nekaj sporočajo. Jih poslušate?
Mokra stekla zjutraj, zatohla spalnica, temni madeži ob okenskem okvirju. To niso zgolj zimske nevšečnosti, ki jih rešimo s krpo in malo čistila.
Na NIJZ opozarjajo, da je za preprečevanje plesni ključno obvladovanje vlage. Priporočena relativna vlažnost zraka v notranjih prostorih je med 40 in 60 odstotki. Preverimo jo lahko z običajnim vlagomerom, ki stane le nekaj evrov. Če je vlaga pogosto previsoka, poiščimo vzrok. Morda premalo prezračujemo, morda sušimo perilo v slabo prezračevanem prostoru, lahko pa je težava v toplotnem mostu ali zamakanju. Pri slednjem tudi najbolj vestno odpiranje oken ne bo nadomestilo potrebne sanacije.
Pozimi ni treba izbirati med svežim zrakom in toplim stanovanjem. Lahko imamo oboje, če seveda prezračujemo premišljeno.
In ko boste naslednjič odprli okno na kip, ker se vam bo zdelo škoda spustiti ves topel zrak ven, pomislite še na nekaj: včasih je precej ceneje za pet minut odpreti okno do konca, kot ga imeti na pol odprtega celo dopoldne.