Južna pacifiška cona smeti je manj znana, a nič manj zaskrbljujoča od svoje severne različice. Nahaja se v južnem delu Tihega oceana, približno med Južno Ameriko, Avstralijo in Novo Zelandijo. Zaradi svoje oddaljenosti od večjih poseljenih območij ostaja pogosto spregledana, vendar raziskave potrjujejo, da tudi tukaj prihaja do stalnega kopičenja plastičnih odpadkov.
Tako kot pri drugih conah tudi v tem primeru ne gre za strnjen otok smeti, temveč za široko območje razpršene plastike, prisotne na površju in pod gladino. Plastika je pogosto razbita na drobne delce, zato je s prostim očesom težko zaznavna, njen vpliv na morski ekosistem pa je dolgoročen.
Nastanek južne pacifiške cone smeti je povezan z delovanjem južnopacifiškega subtropskega vrtinca, velikega krožnega sistema morskih tokov, ki plavajoče delce postopoma usmerja proti središču oceana. Tokovi v tem delu sveta so počasni in stabilni, kar pomeni, da se plastika v sistemu zadržuje zelo dolgo.
Odpadki v to območje prihajajo iz različnih virov. Pomemben delež plastike v ocean vstopi prek obal Južne Amerike, zlasti iz urbanih območij ob Tihem oceanu. Svoje prispevajo tudi otoške države ter ribištvo in pomorski promet, ki sta na južni polobli močno razširjena. Ker gre za območje z manj nadzora, se del ribiške opreme izgubi ali zavrže neposredno v morje.
Mikroplastika, vrvi, mreže
Večino delcev v južni pacifiški coni smeti predstavlja mikroplastika, ki nastaja z razpadanjem večjih kosov plastike pod vplivom sonca in valovanja. Poleg nje so prisotni tudi večji plastični predmeti ter ribiške vrvi in mreže, ki ogrožajo morske ptice, ribe in sesalce.
Posebnost te cone je njena oddaljenost in slaba dostopnost, zaradi česar je raziskav manj, odstranjevanje odpadkov pa izjemno zahtevno. Podnebne spremembe in spreminjanje vzorcev morskih tokov lahko v prihodnje vplivajo na njeno širjenje in koncentracijo odpadkov.
Zbiranje in analiza
Zbiranje odpadkov v južnem Pacifiku trenutno poteka predvsem v okviru raziskovalnih misij. Večji kosi plastike se občasno odstranijo s plovil, večina mikroplastike pa ostaja predmet spremljanja in analiz. Zbrani odpadki se po prihodu na kopno razvrstijo in obdelajo v skladu z okoljskimi smernicami. Zaradi oddaljenosti območja ostaja preprečevanje vnosa plastike ključen ukrep za zmanjševanje obremenitve tega dela oceana.
