Kakovost zraka v zrakotesno grajenih objektih

Ko govorimo o sodobni stanovanjski gradnji, hitro pridemo do ugotovitve, da je zrakotesnost objektov danes na bistveno višji ravni, kot je bila pri objektih, grajenih pred, recimo, tridesetimi leti. Seveda je pogled na energijsko učinkovitost objekta danes povsem drugačen, kot je bil včasih. Zrakotesnost je v resnici stranski produkt, po drugi strani pa pogoj za dosego te energijske učinkovitosti. Ne glede na to, da si pri novogradnji želimo čim večje zrakotesnosti, saj tako preverjamo kakovost gradnje in jo s testom zrakotesnosti tudi ugotovimo, pa se je ob tem potrebno vprašati, kako bo s kakovostjo zraka v takem objektu.

Zavedati se je treba, da je pri taki stopnji zrakotesnosti odpiranje oken edini vir svežega zraka v objektu, če vanj ni vgrajenega prezračevalnega sistema. Na puščanje objekta, ki bi prispevalo k vsaj minimalni izmenjavi zraka, tu ne moremo računati.

Za odpiranje oken v objektu z dobro zrakotesnostjo sicer obstajajo priporočila, ki pa so povsem neživljenjska. Vsa okna naj bi uporabnik odpiral enkrat na uro do dve, za pet do deset minut. Ker je normalno, da v času odsotnosti in v času nočnega počitka nihče ne bo odpiral in zapiral oken, takega priporočila v praksi ne moremo izvajati. Najbolj vestni odprejo okna trikrat na dan, kar pa je vsaj štirikrat premalo. Če pustimo okno dalj časa odprto, se v večjem delu leta odpovemo precejšnjemu delu energije, ki smo jo z vso uporabljeno izolacijo trudoma ohranjali v objektu (velja tako za vdor hladu pozimi kot vdor vročine poleti). Če okna ne odpremo, je vprašljiva kakovost zraka.

Kakovost zraka

Kakovost zraka v zaprtih bivalnih prostorih je opredeljena s številnimi parametri. Sem ne spadajo samo hlapne organske komponente, ki jim lahko rečemo tudi vonjave ali smrad. Spadajo pa v to skupino številna onesnaževala, v hiši sproščena vlaga, temperaturna razslojenost in gibanje zraka, ki je posledica prezračevanja. Najpogostejša onesnaževala, ki jih merimo v bivalnih prostorih, so: CO₂, radon, razni hlapi kemikalij, ki jih uporabljamo za čiščenje. Tu so še razna topila, ki so prisotna v novem pohištvu ali po barvanju notranjih površin ter prej omenjene hlapne organske komponente, ki se sproščajo v kuhinji, kopalnici, sanitarijah, pa tudi v garderobi in pralnici. Med naštetimi bi predvsem izpostavili CO₂ in radon, ki v zaprtem prostoru zlahka presežeta vse dovoljene vrednosti, ki so opredeljene v Pravilniku o prezračevanju in klimatizaciji in povzete po Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO).

Vir: Pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji (v veljavi od leta 2002).

Primerjava CO2

Če medsebojno primerjamo koncentracijo CO₂ v sodobno grajeni hiši, kjer za prezračevanje uporabljamo le odpiranje oken, v hiši, kjer so vgrajeni lokalni rekuperatorji v vsakem prostoru, in v hiši, kjer je vgrajen centralni prezračevalni sistem z rekuperacijo, lahko na osnovi meritev pridemo do sledečih ugotovitev:

• V hiši, kjer ni aktivnega prezračevalnega sistema in za prezračevanje uporabniki odpirajo okna, so razmere lahko primerne le v pomladno-poletnem obdobju, ko imajo uporabniki okna pogosto dalj časa odprta. Ko so okna pretežno zaprta (neugodne vremenske razmere, odsotnost ali drugi moteči dejavniki, npr. mrčes ali hrup iz okolice), se razmere v približno eni uri že močno poslabšajo. Če za primer vzamemo spalnico in si ogledamo kopičenje CO₂ ponoči v zimskem obdobju (pri zaprtem oknu), lahko do jutra izmerimo tudi do 4.000 ppm CO₂, kar je močno presežena zgornja meja koncentracije CO₂, ki za človeka znaša 1.600 ppm. Razumljivo je, da se uporabniki v takem primeru ponoči zbujajo in odpirajo okna, ob tem pa skozi okno spustijo v prostor vse tisto, kar je na prostem v tistem hipu prisotno.
• V hiši, kjer so v uporabi enocevni lokalni rekuperatorji, so okna pogosteje zaprta, saj se uporabnik zanaša na delovanje tega tipa prezračevanja, a je ob izvedenih meritvah praviloma vedno razočaran. Razlog za to je majhna izmenjava zraka skozi posamezni rekuperator, neustrezno projektiranje (en lokalni rekuperator na prostor namesto enega na osebo znotraj prostora) in predvsem razmeroma velika šumnost. Ravno zaradi šumnosti uporabnik praviloma ugasne lokalni rekuperator, ki deluje v spalnici v času nočnega počitka ali pa zmanjša njegovo delovanje na skrajni minimum. V taki spalnici, v zimskem obdobju, žal, tudi izmerimo prekoračeno vrednost CO₂. Do jutra koncentracija pogosto naraste nad 2.500 ppm.
• V hiši, kjer je vgrajen centralni prezračevalni sistem z rekuperacijo, pa je situacija povsem drugačna. Mehanski sistem z rekuperacijo zagotavlja kvalitetne bivalne pogoje ob izredno majhni izgubi energije in s tem nizko koncentracijo CO₂, ne glede na to, koliko uporabnik odpira okna oz. tudi če jih sploh ne odpira. Če merimo koncentracijo CO₂ v spalnici, lahko do jutra zaznamo vrednosti praviloma okoli 900 ppm, ki tudi v slabo nastavljenih sistemih ne prerastejo 1.200 ppm. Za primerjavo lahko povemo, da je v svežem zunanjem zraku običajno malo nad 400 ppm CO₂.

Koncentracija radona (Rn)

V zaprtih in slabo prezračenih prostorih je lahko velik problem tudi koncentracija radona (Rn). Ta se sprošča neposredno iz tal, koncentracije pa so precej višje na tektonsko aktivnejših področjih. Ker se pretežni del Slovenije nahaja na tektonsko aktivnem področju, je tam sproščanje radona lahko velik problem. Mejna koncentracija radona, navedena v Pravilniku o prezračevanju in klimatizaciji, znaša 400 Bq, najvišje izmerjene vrednosti v zaprtih prostorih stanovanjskih objektov v Sloveniji pa presegajo 8.000 Bq. Ker se radon sprošča iz tal, je razumljivo, da so v slabo prezračenih objektih najvišje koncentracije izmerjene v kletnih in pritličnih prostorih, nikakor pa to ne pomeni, da smo v višjih nadstropjih povsem varni. Ker mnogi kletni prostori sploh nimajo oken, s katerimi bi lahko vršili prezračevanje, je prezračevalni sistem edini način izmenjave zraka. Tudi sicer meritve kažejo, da so z uporabo centralnega prezračevalnega sistema koncentracije radona zelo blizu koncentracijam, ki jih lahko izmerimo na prostem v okolici objekta, kar je največ, kar na dani lokaciji lahko uporabnik naredi. Vse ostale oblike prezračevanja lahko le začasno ali v manjši meri ublažijo kopičenje tega radioaktivnega plina, kar pa za sodoben stanovanjski objekt z visoko stopnjo zrakotesnosti ne bi smelo biti sprejemljivo.

Povsem jasno je, da samo ustrezna izmenjava zraka lahko zagotavlja zdrave in kakovostne razmere v sodobnih zrakotesno grajenih objektih. Ustrezen prezračevalni sistem je torej neobhodna komponenta sodobne gradnje, ki s svojo zrakotesnostjo dosega želeni energetski status. Vse omenjene oblike prezračevanja, razen centralnega prezračevanja z rekuperacijo, so energijsko premalo učinkovite, da bi z njimi v polnosti izkoristili vse komponente objekta, ki prispevajo k nizki rabi energije, in bi obenem daljše časovno obdobje ohranjale kakovost zraka. Vzemimo za primer ves trud, ki ga med gradnjo vložimo v zrakotesnost objekta in bi ga nato povsem preluknjali z uporabo enocevnih lokalnih rekuperatorjev. Za povprečno stanovanjsko hišo se jih običajno uporabi okoli 10 kosov, kar pomeni 10 lukenj s presekom 160 mm v zunanji zid objekta. Kako je z zrakotesnostjo v tem primeru, pa lahko vsak sam presodi.

AGREGAT d.o.o.

info@agregat.si | 01 516 10 56 | Spletna stran

Podjetje Agregat poskrbi za dobavo ventilatorjev, opreme za prezračevanje objektov vseh vrst, grelcev, sušilcev zraka in ostale opreme, povezane s prezračevanjem. Tržijo ventilatorje, sušilce zraka, grelce ter ostalo opremo za prezračevanje priznanih proizvajalcev: Helios, Vortice, Sodeca, Veab.

Nadja Jurca

Urednica portala MojPrihranek.si