Podatki o emisijah CO2 letališč so sedaj dostopni preko spletnega orodja The Airport Tracker, ki ponazarja emisije letal, ki odhajajo z letališč po vsem svetu. Orodje je prosto dostopno in podaja izredno zanimive rezultate. Gre za skupni projekt Mednarodnega sveta za čisti promet (International Council on Clean Transportation – ICCT), ODI ter podjetja Transport and Environment (T&E).
Letalska industrija ena največjih onesnaževalk
Ustanovitelji pravijo, da želijo z zagotovitvijo tovrstnih podatkov pomagati tistim, ki si prizadevajo omejiti podnebne vplive letalskega sektorja, ter zagotoviti preglednost, odgovornost in primerljivost globalnih emisij letališke infrastrukture. Takšen sledilnik odločevalcem in aktivistom zagotavlja natančne ocene vplivov obstoječih zmogljivosti letališč na podnebne razmere, ki je, kot je že znano, veliko. Pomembno je, da se tudi letalska industrija uskladi s cilji podnebno prijaznejšega sveta.
Pet evropskih letališč skupaj odda več emisij kot celotna Švedska
Kot kaže letališki sledilnik emisij CO2, pet največjih evropskih letališč skupaj presega emisije celotne Švedske. Skupne emisije letališč London Heathrow, Paris Charles de Gaulle, Frankfurt, Amsterdam Schiphol in Madrid Barajas znašajo 53 milijonov ton CO2. Na drugi strani pa je leta 2020 Švedska izpustila približno 45,4 milijona ton CO2.
Prav tako podatki Airport Trackerja razkrivajo, da je kar 44 letališč v enem letu ustvarilo več CO2 kot elektrarne na premog in tudi da skoraj dve tretjini emisij, nastalih v sklopu zračnega prometa, ustvari zgolj 100 od 1300 letališč. Tako je moč opaziti tudi globoke socialno-ekonomske neenakosti na tem področju. Največji onesnaževalci so v veliki večini locirana v azijsko-pacifiški regiji, Severni Ameriki in Evropi. Neenakost obstaja tudi v regijah. Od 346 analiziranih evropskih letališč jih tako denimo 10 izloči 42 % emisij CO2, 4 od teh 10 pa najdemo v zgolj dveh državah – Združeno kraljestvo in Nemčija.
Povzeto po: https://www.euronews.com/green/2021/09/28/five-of-europe-s-airports-emitting-more-co2-combined-than-sweden; https://odi.org/en/publications/the-airport-tracker-uncovering-aviation-emissions/
Novinarka
GLAVNI ONESNAŽEVALCI OKOLJA
– PROMET
Največji vir emisij toplogrednih plinov predstavlja promet, predvsem cestni promet, ki prispeva 99,1% vseh
emisij in je doživel tudi največji razmah. Število osebnih avtomobilov se je iz leta 1950 do danes povzpelo iz 50 na preko 520 miljonov, v naslednjih 25-ih letih pa se bo predvidoma povzpelo do miljarde.
Cestni promet
Zaradi izpustov v prometu je kakovost zraka postal velik okoljski in zdravstveni problem. Meritve kažejo, da se mnogim evropskim mestom ne uspe približati ciljnim vrednostim, ki jih je opredelila EU glede kakovosti zraka. V Avstriji, Franciji in Švici so izvedli študijo o prometnem onesnaževanju. Te raziskave kažejo, da 6% oz. več kot 40.000 ljudi na leto umre zaradi onesnaženega zraka v mestih. Polovico vsega onesnaževanja povzročajo mikroskopski delci, ki izhajajo iz izpušnih cevi. Študija, ki je bila publicirana v zdravniški reviji The Lancet, ocenjuje, da dim iz prometa povzroča 25.000 novih kroničnih obolenj dihal (bronhitis) pri odraslih in 290.000 pri otrocih. Poleg tega povzroča (samo po Evropi) še pol milijona astmatskih obolenj. Raziskavo je vodil dr. Nino Kuzli iz Baselske univerze v Švici. S svojimi kolegi je meril koncentracijo delcev, znanih pod šifro Pm10, v zraku in je ugotovil, da je ravno v mestih precej slabša situacija, ker je število ljudi največje in promet najgostejši. Ugotovili so, da je povečana koncentracija plina Pm10 povezana s krajšanjem življenske dobe (ljudje v mestih torej umirajo prej). Skupina znanstvenikov je izračunala, da zdravljenje, povezano s prometnim onesnaževanjem v omenjenih državah, predstavlja strošek 1.7% BDP-ja. Kaj lahko kot občani storimo? Vozimo manj! Tako lokalno kot globalno onesnaževanje bi se zmanjšalo, če bi vozniki uporabljali avte samo v primeru, ko ni drugega prevoza na razpolago. Mesta bi v naslednjih 3-5. letih v povprečju lahko zmanjšala promet z vozili za 30%. Lep primer so tudi skandinavske države, v katerih osnovno mobilnost omogoča kakovosten sistem javnega potniškega prometa: tu je osebni avtomobil veliko bolj obdavčen kakor v državah z drugačno prometno politiko.
Zračni promet
Nacionalni, raziskovalni in razvojni center (NRDC)
poroča, da so v letu 1993 letala spustila v zrak več kot
160.000 ton hlapljivih organskih topil (VOC) in dušikovih
oksidov (NO ) samo med vzleti in pristanki (več kot x
podvojeno količino v primerjavi z letom 1970). Ti dve
kategoriji plinov sta izpuščeni na področju, kjer jih lahko
vdihujemo.
Primer posledice: v času poletja je na vzhodni obali
Amerike od 10-20% več dihalnih obolenj, ki so v povezavi
z ozonom.
Letališča sodijo med največje lokalne onesnaževalce
zraka. Na večini letališč spustijo letala, ki se prevažajo po
progah, v ozračje več sto ton VOC-a in NO -a. x
Če primerjamo onesnaževanje cestnih vozil z
onesnaževanjem, ki ga povzroča zračni promet
ugotovimo, da cestna vozila oddajo v ozračje 56% VOCa,
medtem ko letala med vzleti in pristanki prispevajo le
32,6% le tega (vir Environmental Protection Agency
(EPA)). Drugače je pri NO -u: cestni promet ga spusti v x
ozračje 39,3%, emisije letal pa znašajo 46,3%. Servisi za
letala so v povprečju odgovorni za 10.9% celotnih
izpustov VOC-a in za 14.3% celotnih izpustov NO -a. x
Napovedano podvojitev letalskih prevozov v naslednjih
20. letih, skupaj s povečanjem števila prebivalstva,
virtualno predstavlja resno grožnjo za okolje, če se ne
bodo sprejele drastične spremenbe.
Vodni promet
V poročilih poročajo, da se vsako leto izlije v oceane več
kot 228 miljonov litrov nafte. Veliko onesnaženja so
povzročili nasedli tankerji (na primer tanker Amoco
Cadiz je leta 1978 ob obali Britanije spustil v vodo 223.000
ton nafte). Pri tem moramo opozoriti tudi na način
čiščenja razlite nafte, ki jo pogosto poškropijo z zelo
strupenimi kemikalijami, da se le ta strdi.
Presenetljiv pa je podatek, da te nesreče spustijo ‚le’
okoli 140 milijonov litrov nafte v ocean vsako leto. Pri tem
se pojavi vprašanje, od kod je potem prišla v morje
preostala zabeležena nafta (nafta zbeži skozi oljne ležaje
med vrtanjem v oceanih, vendar tega ne poročajo, ker
naj bi bilo to del normalnega procesa).
Hlapne frakcije nafte (bencin, kerozin, toluen) večinoma
že nekaj ur po izlivu izhlapijo v ozračje – te snovi so najbolj
strupene in vsebujejo številne kancerogene snovi. Manj
hlapni deli nafte se na površini pomešajo z morsko peno
in vodo, tako da nastane nekakšna emulzija, ki ob stiku z
obalo povzroči največje fizično onesnaževanje. Del
surove nafte se razprši tudi pod morsko gladino, kjer je
podvržena biodegradaciji.
– GOSPODINJSTVA
Skoraj tretjina vseh emisij, izpuščenih v ozračje, pride iz
gospodinjstev. Brez nadaljnih ukrepov se bodo svetovne
emisije do leta 2050 predvidoma potrojile. Glavni razlogi
za to so nastajanje novih in večjih stanovanjskih površin
ter vse pogostejša uporba gospodinjskih aparatov in
pisarniške opreme (računalniki,…).
Danes večina stavb še vedno porabi med 160 in
320kWh/m2a – to pomeni izpust plina CO med 50 in 2
105kg/m2a.
Poleg porabe energije in s tem povezanega
onesnaževanja je pri gospodinjstvih problem tudi
ravnanje z odpadki. Ravno v tem sektorju nastane
največ komunalnih odpadkov, ki se jih v večini primerih
ne da reciklirati zaradi nepravilnega sortiranja.
V Sloveniji smo na primer v letu 2006 v povprečju naredili
418kg vseh odpadkov na prebivalca (to skupno znaša
1.137.087 ton odpadkov na leto, od tega je približno 80%
odpadkov iz gospodinjstev). Na svetu tako proizvedemo
več kot 5 milijonov ton odpadkov na dan! Če
predpostavljamo, da zavzema 1 tona odpadkov 1m3
prostora, naredimo skupno več kot 1,8km3 odpadkov na
leto. To je približno toliko, kot če bi v obdobju 5. let
zapolnili celoten Tržaški zaliv (volumen približno 8,8km3) z
odpadki.
– INDUSTRIJA
Industrijski sektor porabi 28% končne energjie in s tem
pripomore znaten delež emisij CO v ozračje. Na tem 2
področju je EU že leta 1996 sprejela dve direktivi s
področja industrijskega onesnaževanja in tveganj:
1. direktivo 96/61/EC o celovitem preprečevanju in
nadzoru onesnaževanja – direktivo IPPC (Integrated
Pollution Prevention and Control) in
2. direktivo 96/82/EC o nadzoru nevarnosti večjih nesreč,
ki jih povzročajo nevarne snovi – direktivo Seveso II.
Cilj direktive IPPC je doseči celovit pristop k
preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja, ki
nastaja pri določenih dejavnostih in doseganje visoke
stopnje varstva okolja kot celote. Cilj direktive Seveso II
pa je preprečevanje večjih nesreč, ki vključujejo
nevarne snovi in omejevanje njihovih posledic za
človeka in okolje, ter tako kot pri direktivi IPPC doseganje
visoke stopnje zaščite okolja. Medtem ko direktiva IPPC
našteva industrijske dejavnosti, ki morajo pridobiti
celovita okoljska dovoljenja, je pri direktivi Seveso II
količina nevarnih snovi tista, ki opredeljuje obveznosti
podjetja. Direktiva IPPC je za slovensko industrijo izredno
pomembna. Njen obstoj na evropskem trgu je med
drugim odvisen tudi od sposobnosti izpolnjevanja
okoljevarstvenih zahtev. Direktiva zahteva obravnavo
vseh vidikov varstva okolja, tudi načrtovanje in izvajanje
ukrepov za preprečevanje nesreč, oziroma omejevanje
njihovih posledic, kar za določene nevarne snovi še
podrobneje ureja direktiva Seveso II. Določila obeh
direktiv se delno prekrivajo, zato predstavljamo bistvene
zahteve direktive IPPC, še posebej pa tista določila, ki so
obema skupna.
Vir: http://www.sos112.si/; NADZOR INDUSTRIJSKIH VIROV
ONESNAŽEVANJA IN TVEGANJ; Janja Leban
KMETIJSTVO
Kmetijstvo porabi sicer manj energije kot promet ali
industrija, vendar pa ima kljub temu zelo močen vpliv na
okolje, še posebej na vodo in tla. Z modernejšim
ekstenzivnim kmetijstvom zahtevamo od narave, da
nam da več pridelka, kot bi bila sicer zmožna pridelati.
Uporabljamo obdelovalne stroje, namakalne sisteme,
umetna gnojila, razne pesticide, genetsko spremenjene
rastline. Poleg tega še uvažamo rastline iz eksotičnih
krajev in s tem tudi nove škodljivce, ki rušijo več tisočletno
naravno ravnovesje. Kljub vsemu se ne zavedamo, da
na tak način dolgoročno škodimo, ne samo človeštvu,
ampak obstoju vseh živih bitij na zemlji.
– SVETLOBNO ONESNAŽEVANJE
Svetlobno onesnaževanje je stranski učinek industrijske
civilizacije. Cenena energija in naprave za osvetljevanje
so povzročile pretirano osvetljevanje znotraj in zunaj
zgradb predvsem zaradi propagandnih učinkov.
Pretirano so osvetljene poslovne zgradbe, cerkve,
športni objekti, reklamne plošče.
Med svetlobno onesnaževanje ne štejemo zmernega
osvetljevanja ulic in celo avtocest, saj popolna tema
povečuje tveganja. Škodljiva je uporaba neusmerjenih
svetil (svetil, ki enako svetijo v nebo kot v tla). K
svetlobnemu onesnaževanju zlasti prispeva
osvetljevanje, hoteno ali nehoteno, poševno navzgor.
Poševni žarki najdlje potujejo skozi ozračje in imajo veliko
možnosti, da se odbijejo od delcev v ozračju, kar
povzroča nočni sij nad mesti in drugimi močnimi viri
svetloba. Navpični žarki najhitreje zapustijo ozračje in
imajo manj možnosti za sipanje.
SAMO V RAZMISLEK!
p.s.: Izsek iz diplomske naloge.